BIH: "Ne želim razkriti celotne sestave zmesi v VL."

Oddelek 3 varnostnega lista (VL) je pogosto najobčutljivejši del dokumenta. V njem je treba navesti sestavo kemikalije kar je kompleksno vprašanje, posebej za proizvajalce kemikalij. 

Zato ni redko, da sestava v VL ni ustrezno navedena, še posebej pri mešanicah. Proizvajalci preprosto ne želijo razkriti celotne sestave mešanic. 

In tudi ni treba. VL ne potrebuje vsebovati celotne formulacije mešanice. Vendar proizvajalec ne more samovoljno odločiti, katere sestavine bo navedel in katere ne. To je določeno s predpisi. 

Ko gre za snov, so stvari enostavnejše. Izpolni se podnaslov 3.1. in navedejo se podatki o identifikaciji snovi (ime, CAS, EC in REACH številka). Lahko se navede tudi klasifikacija nevarnosti. Če so prisotne nečistoče, se navedejo, če so pomembne za klasifikacijo nevarnosti. 

Toda ko gre za mešanice, kar je večina kemikalij na trgu, so stvari nekoliko bolj zapletene.  

Mešanica lahko vsebuje veliko število snovi, in točna formulacija se šteje za zaupne podatke. Razkritje celotne sestave mešanice lahko lastniku formulacije povzroči komercialno škodo. 

Da bi našli ravnotežje med interesi javnosti (glede varne uporabe mešanice) in komercialnimi interesi proizvajalcev, je to vprašanje natančno opredeljeno s predpisi.  

Vsebina VL pa tudi vprašanje navajanja sestavin v oddelku 3, je urejeno z uredbo REACH Evropske unije, in sicer v Prilogi II. V Bosni in Hercegovini je ta priloga trenutno implementirana samo v Republiki Srbski prek Pravilnika o vsebini varnostno-tehničnega lista. 

Načeloma, poslovna skrivnost ne more vključevati podatkov o nevarnih sestavinah ali sestavinah, za katere so predpisane mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu. Sestavine ki jih je obvezno navesti v podnaslovu 3.2. lahkomo razvrstimo v 3 kategorije:

1. Snovi, ki so klasificirane kot nevarne za zdravje ali okolje, če so prisotne v mešanici nad določeno mejno koncentracijo. Ta meja je odvisna od klasifikacije mešanice in od samega razreda nevarnosti snovi.
2. Snovi, za katere obstajajo mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu (GVI), tudi če te snovi niso klasificirane kot nevarne. Za nevarne mešanice se te snovi navajajo ne glede na njihovo koncentracijo, za nenevarne samo če so prisotne v koncentraciji najpogosteje 1% ali več. Več o tem sem pisala v tem članku.
3. PBT ali vPvB snovi ali snovi, ki so kandidati za vključitev na seznam snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, če so prisotne v koncentraciji 0,1% ali več. 

Kot lahko vidite, se obveznosti nekoliko razlikujejo glede na to, ali je mešanica klasificirana kot nevarna ali ne. Poglejmo podrobneje, kaj to pomeni za sestavine, ki so klasificirane kot nevarne. 

Če mešanica ni klasificirana kot nevarna, snovi, ki so klasificirane kot nevarne za zdravje in okolje morajo biti navedene v podnaslovu 3.2. če so v mešanici prisotne v koncentraciji, ki je enaka ali večja od 1%. 

Vendar, če je mešanica klasificirana kot nevarna, potem ne velja ta splošna meja 1%. Koncentracije nad katerimi je obvezno navajanje snovi v podnaslovu 3.2. so odvisne od razreda nevarnosti in določene v Prilogi 2 Pravilnika o vsebini varnostno-tehničnega lista.  

Tukaj je primer za snov, ki je klasificirana kot akutno strupena kategorije 2:

• če mešanica ni klasificirana kot nevarna, se ta snov navede, če je njena koncentracija 1% ali več (v skladu s členom 24. Pravilnika).,
• če je mešanica klasificirana kot nevarna, se ta snov navede, če je njena koncentracija 0,1% ali več (v skladu s Prilogo 2 Pravilnika).