Zaupnost varnostnih listov?

Pogosto slišimo mit, da so nekateri podatki v varnostnih listih (VL) zaupni.

Velja osnovno pravilo. Za podatke, ki se zahtevajo v varnostnem listu, se zaupnost ne more zahtevati. Ena sama stvar je, ki se lahko v VL »skrije«. In to je tajnost kemijskega imena.

Se pravi, če izdelek vsebuje nevarne snovi nad določenimi koncentracijami (običajno je to 0,1% ali 1%), jih moramo navesti v 3. točki varnostnega lista. Ne moremo jih preprosto zamolčati. Lahko pa jih  zakrijemo. Na primer, da ne povemo točno, katera snov je, ampak navedemo zgolj skupino, kot je alkohol.

Pa še to lahko naredimo samo do določene mere.

Bolj, ko je kemikalija ali sestavina nevarna, težje (ali sploh nemogoče) jo je zakriti. Tako recimo fromaldehida ne morete skriti pod drugim imenom ali ga celo izpustiti pri navedbi podatkov. Izkušnje kažejo, da se pri tistih kemikalijah, ki so označene kot dražilne (celo okolju nevarne) lahko zakrije tajnost kemijskega ime. Tukaj velja takoj opozoriti, da to ne moremo narediti kar samovoljno. V tem primeru je potrebno dati vlogo na Evropsko Agencijo za kemikalije ter pridobiti dovoljenje, da se to lahko naredi.

Podjetje mora dokazati, da bi lahko razkritje kemijske identitete te snovi na etiketi ali varnostnem listu ogrozilo zaupno naravo njegove dejavnosti, zlasti njegove intelektualne lastnine.

Pred uvedbo CLP-ja se je to lahko delalo pri nas, na Uradu RS za kemikalije.

Po nastopu CLP-ja pa to ni več mogoče.